Župnijski muzej sv. Jurija

Župnijski muzej sv. Jurija je bil postavljen v letu 2000 na pobudo Župnijskega urada Piran in s sodelovanjem Ministrstva za kulturo RS, Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Piran, Restavratorskega centra RS in Društva “Prijatelji zakladov sv. Jurija”.

V pritličju zakristije so predstavljeni predmeti cerkvene opreme in posodja. V novo pridobljenem prostoru pod cerkveno ladjo so bili ob zadnjih arheoloških raziskavah odkriti najstarejši ostanki stavbnih struktur iz rimskega obdobja, antike, zgodnjega srednjega veka, romanike in gotike. V kleti je urejen lapidarij, kjer so razstavljeni kamniti stavbni členi iz različnih stilnih obdobij cerkve sv. Jurija. Predstavljen je tudi leseni model, verjetno gotske cerkve sv. Jurija, izdelan pred temeljito baročno prenovo cerkve ob koncu 16. stoletja.

V naslednjih letih bo obnovljena tudi baročna zakristija s pinakoteko. V nadstropju nad njo pa bo urejena kapiteljska knjižnica z zbirko starih listin in matičnih knjig.

Zakladi župnijskega muzeja

 


Izvirna lesena maketa župnijske cerkve sv. Jurija v Piranu

Material:
Merilo: 1: 29,2
Dolžina: 140,5 cm
Širina: 55,5 cm
Višina: 48,7 cm
Napis na podstavku:
Modello della vecchia cattedrale di Pirano
Ristaurato anno MCMXV per o dine dell’ I. R. conservatore provinciale

Župnijski muzej sv. Jurija hrani lesen model župnijske cerkve sv. Jurija. Kdaj je bil model, ki ponazarja starejšo gotsko cerkev, narejen, ni znano, dopolnjen in delno spremenjen je bil ob temeljiti baročni prenovi župne cerkve. Cerkev sv. Jurija, postavljena na vrh vzpetine, ki dominira nad Piranom, je imela v svojem bogatem zgodovinskem razvoju tudi pomemben strateški položaj. Dosedanje arheološke raziskave vzpetine in arhivski viri dokazujejo, da sega pozidanost vrha vzpetine v obdobje rimskega imperija. Najstarejši podatki o cerkvenem objektu na tem mestu izvirajo nedvomno iz poznoantičnega časa. Starejša romanska bazilika je bila v gotiki že obnovljena, ponovno je bila posvečena leta 1334, kot sporoča napis na ohranjeni kamniti tabli ob glavnem vhodu v cerkev (Rota 1882,21).

V času obiska papeževega vizitatorja Agostina Valierja leta 1580 je bila gotska cerkev sv. Jurija v zelo slabem stanju (Lavrič, 1986, 77-80). Zaradi nevarnosti porušitve močno poškodovanega cerkvenega zidu je papežev vizitator Agostino Valier priporočil koprskemu škofu Ingeneriu in piranskemu podestatu Girolamu Barozziju, naj takoj popravijo poškodovani zid, čimprej pa bi morali obnoviti celotno cerkev sv. Jurija. Ob tem priporočilu je predlagal, da bi morali ohraniti obstoječo tlorisno zasnovo cerkve (Rota, 1882, 29). Zelo verjetno je bil razlog za tako odločitev zelo omejena površina vzpetine, ki v takratnem času zaradi strmih brežin in ozkega grebena ni dovoljevala tlorisne spremembe cerkve.

Domnevo, da predstavlja leseni model cerkve še gotski objekt, potrjuje triladijsko zasnovana cerkvena ladja, dolgi korni zaključek s poligonalno oblikovano apsido. Ker leseni model nima strehe, so vidni v notranjščini ladje štirje pari stebrov, ki so bili zelo verjetno pozneje odžagani. Oblikovanje pročelja je še gotsko, saj je zahodna fasada oblikovana trikotno s poudarjeno osrednjo osjo, na kateri je glavni vhod in nad njim okroglo okno. Najstarejša cerkev naj bi posnemala za obalno in istrsko kulturno okolje tako značilno baziliko oglejskega tipa. Gotsko predelana je bila glavna fasada cerkve, saj ne kaže več značilne bazilikalne zasnove. Zunanjščina lesenega modela cerkve ponazarja značilno dekorativno oblikovanje zunanjščine s plitvimi lizenami, ki potekajo od tal do strehe, barvno obdelana zunanjščina lesenega modela ponazarja ometano fasado, ob oknih pa so sive obrobe, ki morda imitirajo kamnite okvirje.

Poznejši posegi na lesenem modelu predstavljajo baročno obnovo cerkve, saj lahko nekatere posege povežemo z ohranjenimi arhivskimi viri oziroma dokumenti, kot so pogodbe z izvajalci in kritične ocene nameravanih posegov.

Kljub predlaganim najnujnejšim popravilom cerkve sv. Jurija, ki jih je predlagal Agostino Valier, se je temeljitejša prenova cerkve začela šele poleti 1592. Ob koncu 16. stoletja so pomenila obnovitvena gradbena dela na cerkvi sv Jurija za piransko občino izjemen finančni načrt, zato so določili štiričlanski odbor, ki je spremljal izdelavo načrtov in izvedbo gradbenih del. Leta 1595 sta piranska občina in cerkev poslali v Benetke dr. Nikola Petronia Caldana, predsednika gradbenega odbora in še dva Pirančana z načrti za zidavo oboka ob glavnem oltarju in koru cerkve sv. Jurija; tamkajšnji strokovnjaki naj bi načrte za obnovo pregledali in odobrili. Med arhivskim gradivom se je ohranilo pismo z oceno načrtovanih posegov, ki sta ga podpisala gradbenik Zanmaria Lazarini, imenovan Munaro, in tesar Bartholomeo Gallesi. Svojo strokovno oceno sta napisala na podlagi prinesenega načrta in obrazložitvi Nikole P. Caldana. Predlagala sta, kako naj bi bila zgrajena cerkvena notranjščina s podrobnejšimi navodili o tem, kako naj gradbeni mojster izdela iz rovinjskega kamna temelj, ki bo nosil polkrožni obok. Za večjo trdnost oboka sta priporočala uporabo železnih palic. Z njimi bi morali okrepiti tudi lesene tramove. Da bi bil obok višji in trdnejši, bi bilo po njunem mnenju treba nadzidati stranske zidove. Da bi bili nadzidani zidovi čim lažji, bi morali v tem delu narediti velika polkrožna okna, tako da bi bilo v cerkvi tudi več svetlobe. Izvedeniško mnenje obeh mojstrov so overili Nikolo P. Caldano, Domenego Appolonio, sin pokojnega mojstra Marqurda, in Piero Furegon, sin mojstra Bernardina. Pismo ima za zgodovino in stavbni razvoj piranske cerkve izjemen pomen, saj je ob poznavanju in analizi obstoječega stanja baročne arhitekture cerkve prav iz njega možno razbrati bistveno spremembo baročne obnove. Ob nebistvenih spremembah tlorisne zasnove je bil pri baročni prenovi načrtovan drzen spreminjevalni poseg v cerkveni ladji, saj je bila triladijsko oblikovana notranjščina spremenjena v dvoranski ladijski prostor. Za izvedbo takega posega je bila prav statična ocena najpomembnejše in najzahtevnejše delo.

Če natančneje pogledamo ohranjeni leseni model cerkve, lahko glede na omenjene vire z gotovostjo ugotovimo, da je bil leseni model uporabljen tudi kot predloga načrtovanja baročnih posegov. V cerkveni ladji so bili štirje pari stebrov odžagani, obema vzdolžnima stranicama pa sta bili dodani leseni deski, ki ponazarjata dozidavo stranskih fasad. Dozidani fasadi se odpirata z velikimi polkrožnimi okni, ki jih omenjata ocenjevalca v pismu. Postavitev in razporeditev stranskih oltarjev je identična obstoječemu stanju. Zakristijska prizidka ob severni in južni strani dolgega prezbiterija še ne izstopata iz fasadne linije, kar lahko pomeni, da sta bila oba razširjena in prenovljena šele pozneje. Stranska vhoda v cerkveno ladjo na lesenem modelu sta različno oblikovana, severni vhod je starejši in je preprosteje oblikovan. Južni vhod pa je bil odprt šele ob baročni prenovi, saj so se sočasno z načrtovanjem baročne prenove odločili tudi za utrjevanje brežine hriba, na katerem stoji cerkev. Šele ob baročni prenovi cerkve je bila narejena dostopna pot ob južni fasadi cerkve, ki jo nosijo kamniti oboki. Pred baročno prenovo je potekala pot do cerkve le ob severni fasadi cerkve do glavnega vhoda na zahodni cerkveni fasadi.

Renesančni arhitekti so pogosto uporabljali lesene modele za izvedbo arhitekturne zasnove. Prav renesančni čas je bil tisti, v katerem je bila uveljavljena praksa, da so arhitekti za svoje stvaritve izbrali prav modele, saj so bili ti primerni za predstavitev izvedbe, pomembne za projektanta, pa tudi naročnika (Goldthwaite 1980, 373-375). Veliko arhivskih dokumentov ter drugih virov (slike, risbe) priča o tem, da so bili arhitekturni modeli zelo razširjeni prav v Italiji, manj so jih uporabljali v drugih delih Evrope (Kostof 1977, 74). V temeljni renesančni literaturi o teoriji arhitekture je že Alberti v svoji drugi knjigi De re aedificatoria priporočal uporabo modelov, še posebej iz praktičnih razlogov, pa tudi zato, da se arhitekturna zamisel uresniči v modelu. Ideja, ki se oblikuje v arhitektovi glavi, ni izdelana do potankosti, zato jo je treba preizkusiti, najprej izoblikovati z risbami, šele nato pa v obliki modela. Tudi model je nekakšen študijski instrument in pomeni del projektiranja, namenjen predstavitvi naročniku. Zato modeli ne bi smeli biti preveč dekorirani, ampak morajo biti čim bolj jasni in čisti, vidna in jasna mora biti tudi konstrukcija. Šele pozneje sta Bruneleschi in Michelangelo uporabljala model kot izoblikovano idejo in kot vodilo za vse obrtnike, ki so ga uporabljali.

Leseni model piranske cerkve sv. Jurija z veliko dokumentarno in historično vrednostjo lahko ocenjujemo samo v kontekstu ohranjene baročne arhitekture, ki je kot baročni kompleks skupaj z zvonikom in krstilnico eden najpomembnejših baročnih sakralnih spomenikov v Sloveniji.

Mojca Guček

Restavriranje in naravoslovne preiskave izvirne makete piranske župnijske cerkve sv. Jurija

Restavriranje makete: Restavratorski center Republike Slovenije
Restavratorji: Nuška Dolenc-Kambič, Samo Jermolj, Simon Karlovšek
Naravoslovne preiskave: Restavratorski center Republike Slovenije
Vodenje preiskav: Beta Benko-Machtig
Preiskave barvnih slojev: Beta Benko-Machtig, Sonja Fister
Restavratorski center Republike Slovenije
Dendrokronološke preiskave: Katarina Čufar, Tom Levanič, Biotehniška fakulteta – Oddelek za lesarstvo

Na notranjih in zunanjih stenah ter tlaku v notranjščini so deloma ohranjeni sloji polihromacije neznanega izvora. Polihromacija je najbolje ohranjena na zunanjih stenah apside. Slabše je ohranjena na južni in še slabše na severni fasadi. Na zahodni fasadi je polihromacija ohranjena samo v sledeh. Zunanjščina je barvana z zelenkasto-sivo osnovo z nepravilnim vzorcem majhnih črnih lis različnih dimenzij. Odprtine so obrobljene z dvema barvama; na levi strani odprtin je obroba bela, na desni črna, kar nedvomno dokazuje, da ne gre za predlog barvanja fasade cerkve, ampak za dekorativno poslikavo makete z neznanim namenom uporabe. V notranjosti je najbolje ohranjena polihromacija talne površine v oranžno-rdeči barvi. Na stenah so ohranjene samo sledi barvnih slojev. Datiranje slojev polihromacije na osnovi uporabljenih pigmentov ni bilo mogoče. Ostanki barvnih slojev so ohranjeni tudi na površinah, ki so nastale s predelavami maket, iz česar sklepamo, da je bila maketa prebarvana, ko je že imela sedanjo obliko.

Katarina Čufar

Dendrokronološko datiranje makete župnijske cerkve sv. Jurija

Maketa je bila izdelana iz smrekovine. Zanjo so očitno uporabili kose lesa različnega izvora. Datirati je bilo mogoče samo desko, ki je bila uporabljena za izdelavo zahodne cerkvene fasade z glavnim vhodom. Dendrokronološki datum je 1526. Ker ni bila prisotna zadnja branika pred skorjo, ta datum pomeni, da je bilo drevo za desko posekano leta 1526 ali pozneje. Del makete, ki predstavlja nadzidane zidove s polkrožnimi okni, je izdelan iz bukovine in ga ni bilo mogoče datirati.

Iz zbornika “Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem”, Ljubljana 2001, 131-135.


Križani iz Pirana

Nad kornimi klopmi župnijske cerkve sv. Jurija, na desni strani prezbiterija, je od leta 2009 nameščena vitrina z velikim Križanim iz Pirana, ki je eden od ključnih spomenikov srednjeveške kiparske dediščine na naših tleh. V obdobju gotske umetnosti je podoba Kristusa na razpelu izrazito poudarjala njegovo trpljenje.

Njegova izvirna lokacija nikoli ni bila znana. Obstaja možnost, da je bil prvotno postavljen v cerkvi na Bernardinu. Dolga leta je bil nameščen v Krstilnici ob cerkvi sv. Jurija.

Križani iz Pirana je mogočna monumentalna lesena plastika na viličastem križu, ki simbolizira drevo življenja. Umetnostnozgodovinska stroka (dr. Emilijan Cevc) avtorstvo pripisuje potujočemu beneškemu kiparju ali delavnici. Čas nastanka plastike so prvotno pripisovali približno letu 1370 ali 1380, kasneje, po konservatorsko-restavratorskem posegu pa so prišli do spoznanja, da gre za delo iz začetka 14. stoletja.

Prvo zahtevno restavriranje je opravila ekipa restavratorjev Zavoda za spomeniško varstvo SR Slovenije med letoma 1972 in 1973. Pri raziskavah in sondiranju se je pokazalo deset poslikav na telesu, sedem na prtu okrog ledij in mnogo predelav. Debeli sloji preslikav so prekrivali in zakrivali veliko najlepših detajlov, tudi rana na prsih je bila zapolnjena. Spremembe na plastiki so nastajale kot oblika obnavljanja poškodovanega kipa in zaradi spreminjanja okusa in sloga skozi obdobja. Križanemu so pri prvi obnovi – prvi preslikavi dodali desno padajočo draperijo, ki je bila širša od prvotne. Ob tretji preslikavi so mu dodali podaljšano brado, kitasto spletene lase do ramen in trnjevo krono, ob šesti preslikavi levo visečo draperijo in nekaj prstov na nogah. Viličasti križ naj bi po vzoru originalnega nastal v 19.stoletju. Po odstranitvi preslikav se je pokazala odličnost rezanja same plastike. Glava in trup sta izdolbena do debeline štirih centimetrov. Roki in glava so dodani, ostalo telo z nogami je v enem kosu. Vse stike in nepravilnosti na lesu so že prvotno prelepljene s platnom, ki je preprečilo nastajanje razpok. Kipar, avtor kipa je tudi z debelino krednega nanosa oblikoval detajle na površini: brazgotine, svitke brade, kaplje krvi. Poseg je redno nadzorovala in usmerjala visoko strokovna komisija, ki je prevzemala odgovornost za odločitve. Zaradi močno poškodovane prve – izvirne poslikave so se odločili za prezentacijo prve preslikave, na bolj poškodovanih rokah pa za drugo preslikavo. Ti dve sta bili tudi zelo sorodni izvirni poslikavi. Poleg preslikav so odstranili tudi vse kasneje dodane dele (levo draperijo, lase, brado, trnjevo krono). Novejše, nespretno rezane prste, so po vzoru originalnih nadomestili z novimi. Zaradi propadlega veziva je bilo potrebno izdatno utrjevanje barvnih plasti in kredne podloge. Poškodbe so restavratorji zapolnili s kitom, ki so mu dodali pigmente, da so se približali tonu inkarnata. Retuširali so minimalno, barvno so povezali le vzorec na draperiji. Restavrirana plastika je bila predstavljena na veliki razstavi o gotskem kiparstvu v Sloveniji (v Narodni galeriji v Ljubljani 1973).

Po vrnitvi v Piran je bil Križani spet postavljen na steno piranske krstilnice, in sicer do jeseni leta 1994, ko smo ga pred postavitvijo velike razstave o gotiki v Sloveniji v Narodni galeriji ponovno prepeljali v Ljubljano, na Restavratorski center RS. Zaradi stalne izpostavljenosti vlažnemu in slanemu morskemu ozračju so se po dobrih dveh desetletjih pojavile nove poškodbe. Vezivo je propadalo, zato je podloga skupaj z barvno plastjo spet odstopala od nosilca. Obarvane površine prvega restavriranja so močno potemnele. Opravili so dodatne preiskave, ki so prinesle nova spoznanja o plastiki. S površine so vzeli več vzorcev barvnih plasti, ki so pri pregledu z mikroskopom pokazali različno število ohranjenih plasti polihromacije. Radiografski posnetki so potrdili, v kako majhni meri je ohranjena prva poslikava. Notranjost plastike so si strokovnjaki ogledali s pomočjo boroskopa. Preiskava odvzetega vzorca lesa za določitev drevesne vrste na Oddelku za lesarstvo katedre za tehnologijo lesa na Biotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani je pokazala, da je kip narejen iz lesa topolovine, vrste Populus sp. Po opravljenem utrjevanju, čiščenju površin in zapolnjevanju novih nastalih poškodb je sledila retuša polihromacije. Narejena je v tehniki „trateggio a rigatino“, ko se na sanirane poškodbe podloži nekoliko svetlejšo barvo, nato pa se z večplastno strukturo črtic tonsko približa originalu. Rezultat je primerno svež in zračen vtis, ki retušo nevsiljivo poveže z originalom, hkrati pa se ločita.

Od leta 2009 je Križani predstavljen v vitrini, ki je bila skrbno načrtovana, da se dragoceni izvirnik zaščiti pred nadaljnjim propadanjem. Komora je izdelana iz najbolj kakovostnih materialov in je neprodušno zaprta. S tem je preprečen vdor škodljivih dejavnikov iz okolja. Posebni gel uravnava relativno vlažnost zraka v notranjosti, med 50 in 55 odstotki.

Poleg Križanega, bogate notranje cerkvene opreme in župnijskega muzeja, se cerkev sv. Jurija ponaša tudi z eno najstarejših zbirk krstnih knjig, baročno kapiteljsko knjižnico in zakristijo, ki še čakajo na boljše čase, ko bodo lahko obnovljene.

Besedilo: Nuška Dolenc Kambič
Uredil: Zorko Bajc
Lektoriranje: Lea Kalc Furlanič