Antično mesto Piranon prvič omenja anonimni geograf iz Ravene v sedmem ali osmem stoletju po Kr. Odločilna za nastanek naselja pa je bila obalna plovba, ki so jo sprva gojili predvsem grški kolonisti v poznohelenističnem obdobju na Jadranu. Izhajajoč iz slednjega naj bi bilo ime Piranon grškega jezikovnega izvora, pri čemer naj bi mesto imelo tudi svojo predrimsko histrsko-kaštelirsko fazo. Naselje, ki se je izoblikovalo na koničastem rtu polotoka Madona in se lijakasto vzpenja proti pobočju Mogorona, na začetku katerega danes dominira cerkev sv. Jurija, je bilo naseljeno že v prazgodovinskem času.
Če kažejo arhitekturni ostanki v mestnem jedru Pirana izrazito naselbinski značaj, je za prostor sv. Jurija to težko trditi. Veliko število arheoloških najdb, predvsem religioznega značaja, ter posamezni segmenti predrimske in rimske arhitekturne strukture, odkrite skupaj z jasnimi elementi najstarejših gradbenih ostankov cerkve iz 9 -10. st., so mogoče pokazatelj, da je imel prostor tudi v preteklosti podobno funkcijo, kot jo ima danes.
Prvi sledovi cerkvene dediščine v Piranu so iz 6. stoletja. Že zelo zgodaj je bil Piran župnija, ki je zajemala številne okoliške kraje. Največ cerkva je nastalo v 13. in 14. stoletju. Kot pravi škof Paolo Naldini v svoji Corografiji (1700), je »sveti žar krščanske pobožnosti botroval povečanju številu cerkva na tako majhnem območju«. Po doslej znanih podatkih je Piran imel samostan in več kot 23 cerkva ter številne kapelice, ki so se skozi stoletja spreminjale ali pa se zlile z okoliško arhitekturo.
Poleg obstoječih cerkva so bile v Piranu v preteklosti še naslednje cerkve: sv. Peregrina, sv. Andreja, sv. Jakoba, sv. Antona Puščavnika, sv. Filipa Nerija, sv. Janeza Evangelista, sv. Mihaela, sv. Klemena, sv. Marjete, sv. Mohorja, sv. Mohorja in Fortunata, sv. Donata (ohranjena je njena baročna fasada), dve cerkvi sv. Nikolaja in bolnišnična kapela Blažene Device. Bratovščine so v veliki meri prispevale, da imamo v cerkvah ohranjeno bogato umetnostno dediščino, saj so obogatile oltarje in cerkve, kjer so imele svoje sedeže, s kipi, slikami, z dragocenimi paramenti in knjižnicami. Z zapuščinami in donacijami članov so ustanavljale bolnišnice, hospice, oratorije, gmotno so tudi podpirale dejavnosti, ki so bile v javno dobro. V letih 1805/6 je bilo z Napoleonovim odlokom ukinjenih večina bratovščin. Od enaindvajsetih bratovščin, ki so takrat delovale v Piranu, sta ostali le še bratovščina Presvetega Zakramenta (SS. Sacramento) in bratovščina Božje Ljubezni (Carità).
Predstavitev cerkva in sakralne dediščine
- Župnijska cerkev sv. Jurija
- Zvonik cerkve sv. Jurija
- Krstilnica sv. Janeza Krstnika
- Župnijski muzej sv. Jurija
- Cerkev Marije Snežne
- Cerkev Marije Tolažnice
- Cerkev Marije Zdravja
- Cerkev sv. Petra
- Cerkev sv. Roka
- Cerkev sv. Štefana
- Minoritski samostan s cerkvijo sv. Frančiška
- Pokopališka kapela sv. Mohorja in Fortunata
Župnijska cerkev sv. Jurija
Na vzpetini nad mestom dominira baročna cerkev z zvonikom in krstilnico. Pobočje vzpetine s cerkvenim kompleksom je bilo utrjeno z opornimi loki, postopno zgrajenimi od sredine 17. do začetka 19. stoletja. Baročno dvoransko cerkev so pričeli graditi že po letu 1595 na mestu starejše, v letu 1344 posvečene gotske cerkve.
Cerkev je bila dokončana in ponovno posvečena leta 1637. Zahodna fasada je oblikovana kot tempeljsko pročelje s pilastrsko členitvijo in trikotnim čelom, z zaznavnim vplivom renesančnega arhitekta Andrea Palladia. Po arhivskih podatkih je pročelje cerkve izdelal kamnosek Bonfante Torre leta 1608. Notranjščino cerkve odlikuje preprosta arhitektura, ki jo dopolnjuje kvalitetna cerkvena oprema iz 17. stoletja.
Cerkveno ladjo pokriva bogato členjen lesen strop s slikami na platnu. V prezbiteriju so ohranjene lesene baročne korne klopi, namenjene kapitlju in piranskemu županu.
Od leta 1986 poteka obnova cerkve sv. Jurija v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine OE Piran in Restavratorskim centrom RS iz Ljubljane. Med leti 2002 in 2005 je bila cerkev zaprta zaradi večjih statično obnovitvenih del, od avgusta 2005 je cerkev ponovno odprta, čeprav še vedno potekajo določena restavratorska dela v notranjosti.
V sklopu cerkve je odprt tudi Župnijski muzej sv. Jurija, ki obsega zakladnico, lapidarij in arheološko jamo.
Več o cerkvi sv. Jurija – tukaj
Zvonik cerkve sv. Jurija
Prvotni zvonik je stal pred cerkvijo. V začetku 17. stoletja, ob temeljiti obnovi cerkvenega kompleksa, so podrli stari zvonik. Nov samostoječi zvonik, postavljen med prezbiterij cerkve sv. Jurija in bodočo krstilnico, je bil zgrajen med 1600 in 1615.
Zasnovan je bil po renesančnem zvoniku sv. Marka v Benetkah in skupaj z nadangelom Mihaelom na vrtljivi podlagi, ki kaže smer vetra, meri 46,45 metrov. V zvonici, od koder je lep razgled, visijo štirje zvonovi, od katerih je eden še iz prejšnjega zvonika, vlit leta 1477, in oznanja polne ure.
Leta 2015 je bila obnovljena zvonica in postavljena dva nova zvonova, dar župnije iz Berlina, dva stara počena pa sta postavljena na ogled na župnijskem vrtu PKC Georgios. Dragocen spomenik tehnične dediščine je tudi mehanizem mestne ure.
Krstilnica sv. Janeza Krstnika
Baročna krstilnica je bila postavljena ob temeljiti obnovi piranskega cerkvenega kompleksa leta 1650.
Gradnjo krstilnice so začeli v prvi polovici 17. stoletja in jo dokončali konec stoletja. Zamenjala je srednjeveško, ki je, tako kot stari zvonik, prvotno stala pred cerkvijo. Novi objekt s kupolasto streho in svetlobnico je ponovil osmerokotni tloris stare krstilnice. Na zunanjosti vzidana reliefa in okno s pleteninasto ornamentiko so prenesli s stare lokacije.
Pri obnovi notranjščine so leta 1975 krstilnici povrnili baročni videz in odstranili zelo poškodovano dekorativno poslikavo Ignazia Calassija (1893). Glavni oltar sta po projektu Giovannija Sartorija izdelala Iseppo in Pietro Manaresi (med letoma 1691 in 1693). Krasi ga slika Kristusov krst, delo beneškega slikarja. Leta 1694 sta Iseppo Manaresi in Andrea Torre pred krstilnico zgradila dvoramno stopnišče, Torre pa še oltar sv. Odorika.
Sliko Marija z otrokom in svetniki naj bi naslikal Ambrogio Bon (druga polovica 17. stoletja). V kasnejšem tretjem oltarju je slika Žalostna Mati Božja, delo tržaškega slikarja Ferdinanda Quajatija (druga polovica 19. stoletja).
Najstarejši element v krstilnici je rimski nagrobnik iz 1. stoletja, ki je bil predelan v krstni kamen in najverjetneje uporabljen že v prvi piranski krstilnici. Na dveh straneh kamna je viden relief delfina in na njem krilatega dečka (antični simbol prehoda v onostranstvo).
8. aprila 1692 je bil tu krščen slavni piranski violinist in skladatelj Giuseppe Tartini.
Leta 2014 je bila obnovljena strešna kritina, pročelje z vhodnim portalom in stopniščem.
Župnijski muzej sv. Jurija
V sklopu cerkve sv. Jurija je odprt tudi Župnijski muzej sv. Jurija, ki obsega zakladnico, lapidarij in arheološko jamo.
Del bogate opreme in obrednih predmetov je razstavljen v zakladnici. Izstopata srebrni kip Sveti Jurij na konju in relikviarij v obliki noge. Vredna ogleda sta lapidarij, v katerem je med eksponati najstarejša lesena maketa v Sloveniji – Cerkev sv. Jurija iz leta 1590, in arheološka jama.
V njej so vidni ostanki temeljev predhodnih stavb vse od predrimske dobe. Med izkopavanji v 90-ih letih prejšnjega stoletja so tu našli posrebreno bronasto fibulo v obliki pava iz 5.–7. stoletja.
Cerkev Marije Snežne
Prvi podatki o cerkvi, ki je bila zgrajena z zapuščino gospe Hengaldrude de Vanto, so iz leta 1404. Zasnova tega gotskega objekta je vidna v ladji s križnim obokom in slavoločno šilasto zaključeno steno. Prezbiterij in kupola sta bila predelana in dodana v baročnem času. Oltar je leta 1669 izdelal Antonio Trevisan po projektu Bonfanta Zorzija. Oltarna slika Marija Snežna je delo Ambrogia Bona (1705).
Strop krasi iluzionistična poslikava iz 19. stoletja, bočne stene pa pozlačeni leseni okvirji motovunskega rezbarja Battiste Marangona iz leta 1666, v katerih so slike s svetopisemskimi motivi. Na severni steni je cikel slik, ki jih pripisujejo Pirančanu Tommasu Gregolinu, druge slike pa so dela različnih avtorjev.
Dve sliki na južni steni sta kopiji ukradenih slik v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Tudi slavoločna stena je bila okrašena z baročnimi slikami. Ob obnovi te stene, leta 1969, je bila slika Procesija ob prazniku Marije Snežne iz 17. stoletja prestavljena nad vhodna vrata, slika Oznanjenje (tudi 17. stoletje) pa shranjena v depo. Med restavriranjem so namreč pod omenjenimi slikami odkrili dragoceni sliki v tehniki tempere na lesu:
Križanje v zašiljenem gotskem oboku slavoloka (1450–1460, domnevno Nicola di Antonio da Pirano) in Oznanjenje ob loku slavoločne stene (beneški slikar, okoli 1430). Gre za edinstven primer gotskega tabelnega slikarstva, ohranjenega v slovenski Istri..
Cerkev Marije Tolažnice
Po izročilu naj bi cerkev leta 1439 zgradila Bratovščina Marije s pasom. O prvotnem videzu cerkve ni sledov, saj so bili tako zunanji zidovi kot notranjost cerkve v začetku 17. stoletja prenovljeni v baročnem slogu. Leta 1570 je bila v stavbo cerkve vključena tudi srednjeveška cerkev sv. Mihaela.
Glavna fasada posnema pročelje piranske stolnice, na severni strani dvokapne strehe pa stoji zvonik na preslico. Strop je obdelan s štukaturno dekoracijo, ki vsebuje medaljon – Božje oko (Previdnost), motive školjk in listov ter goloba. Glavni marmorni oltar pripisujejo G. Sartoriju. Nad tabernakljem dva krilata angela podpirata okvir za ikono bizantinskega tipa iz 13. stoletja Marija z Detetom. Ikono so 6. januarja 1693 prenesli iz špitala v glavni oltar zaradi njene čudodelnosti.
Original je bil pred leti vandalsko poškodovan in je sedaj na varnem. Nad okvirjem stoji kasnejši leseni kip sv. Mihaela. Najdragocenejše delo, oltarno podobo Marija s pasom, delo Giovannija Battiste Tiepola, so leta 1940 odpeljali v Italijo.
Dragocena je stenska obloga iz orehovega lesa z intarzijami iz 18. stoletja (vključno s klopmi in z dvema spovednicama). Steno nad glavnimi vhodnimi vrati krasi Brustolonov velik lesen rezljani okvir iz začetka 18. stoletja.
V njem je slika Marija dobrega svéta – Marija z otrokom (17. stoletje, beneški slikar). Opus slik v cerkvi se navezuje na Bratovščino Marije Tolažnice, ki je imela korenine v meniškem redu avguštincev. Večina slik so kakovostna dela beneških avtorjev iz 18. stoletja. Na severni steni so: Procesija sv. Pulherije v Kalkoprateji, Posvečenje sv. Avguština (domnevno F. Fontebasso/Tiepolo), Marija s sv. Tomažem apostolom (domnevno F. Fontebasso/G. Angeli). Na južni steni so: Marija in sv. Monika (domnevno F. Fontebasso/G. Angeli), Poklicanje sv. Avguština (domnevno F. Fontebasso/Tiepolo), Sv. Tomaž apostol premika ladjo kralja Coromandela s pasom, ki mu ga je podarila Marija. V cerkvi so številne grobnice, o čemer priča devet nagrobnih plošč in plošča bratovščine z letnico 1720.
O bizantinski ikoni Device Marije, ki je bila nekoč v glavnem oltarju, je leta 1700 pisal koprski škof Paolo Naldini. Tako navaja, da je prej visela v eni od špitalskih sob, kjer so večkrat opazili, da se na podobi pojavljajo kaplje potu.
»Skupnost je zahtevala, da podobo izpostavijo javnemu čaščenju, tako da bi lahko ponižno prosila za Božjo prizanesljivost, ki naj bi omenjene kaplje znoja obrnila njim v korist.«
To se je tudi zgodilo 6. januarja 1693 in sveto podobo so svečano postavili na glavni oltar špitalske cerkve sv. Mihaela. »…tam jo ljudstvo množično obiskuje, nanjo obeša zaobljubne podobe in ji s spoštovanjem izroča svoja srca.«
Notranjščina cerkve je bila obnovljena v šestdesetih letih, slike s prizori iz legende o sv. Avguštinu, lesene intarzije in rezljani okvirji pa v začetku sedemdesetih let.
V letih 2003-2004 je bila statično sanirana, na novo prekrita in ometana. Urejena je bila tudi zakristija.
Cerkev Marije Zdravja
Prvotna cerkev je bila leta 1274 posvečena sv. Klemenu, zavetniku mornarjev. Leta 1632 so jo zaradi kužnih epidemij posvetili Mariji Zdravja.
Bila je večkrat restavrirana, leta 1490 temeljito predelana, leta 1736 zelo povečana ter v obdobju od 1773 do 1778 deležna velike obnove v baročnem slogu po načrtu arhitekta Zuanna Dongettija. Enoladijska notranjščina ima stropno štukaturno dekoracijo s središčnim prizorom, ki predstavlja Ljubezen (Caritas).
V cerkvi so trije baročni oltarji iz kararskega marmorja, delo Gaspara Albertinija. Glavni oltar (1779), z izjemnim reliefom Marijino darovanje v templju, je na daritvenem oltarju krasila slika Marija z otrokom in škofoma (delo Mattea Furlanetta).
Levi stranski oltar (1789) je posvečen sv. Frančišku Pavelskemu, desni pa sv. Alojziju Gonzagi (1794) s sliko Sv. Tomaž in sv. Alojzij (domnevno Matteo Furlanetto). Cerkev je bila bogato opremljena s cerkveno opremo in številnimi votivnimi podobami.
Zadnja fasada je vpeta v mogočno rondelo, ki je bila zgrajena leta 1506. Zvonik je bil večkrat predelan, zadnjo obliko pa je dobil sredi 19. stoletja v neogotskem slogu z okroglim tlorisom in točno določeno višino, kot so zahtevale avstrijske vojaške oblasti (40 čevljev).
Kompleks cerkve, rondele in svetilnika je povezan v celoto. Služil je tako za verske potrebe Pirančanov kot tudi za pomembno obrambno točko ter svetilnik pomorščakom. Ostrešje s kritino je bilo pred leti obnovljeno s pomočjo donatorjev. Trenutno je cerkev v fazi restavratorskih posegov, zaradi vlage in izsoljevanja na ometih jo je potrebno redno popravljati. Leta 2017 je bil obnovljen bogat štukaturni strop. Vsa oprema, vključno s slikami, je bila začasno deponirana na varno.
Cerkev sv. Petra
Cerkev spada med najstarejše piranske cerkve (1272). Romansko-gotska cerkvica naj bi nastala iz zapuščine Bone, vdove Giovannija de Vitalisa. Zunaj tedanjega mestnega obzidja je ob starem mandraču stala že pred gradnjo beneške občinske palače. Cerkev so zaradi slabega stanja leta 1818 obnovili.
Načrt za klasicistično pročelje je izdelal arhitekt Pietro Nobile. Nad vhodnim portalom je kamniti relief Jezus izroča ključe sv. Petru, avtorja Antonia Bose.
Notranjščino odlikuje redko ohranjena arhitekturna poslikava v »secco« tehniki z rastlinsko dekoracijo s konca 19. stoletja. Pripisujemo jo Ignaziu Calassiju, ki je takrat deloval v Piranu. Pod to poslikavo so bile med raziskavami odkrite stenske poslikave iz prve polovice 19. stoletja. Baročni oltar, ki so ga ob obnovi prinesli iz Benetk (verjetno iz neke opuščene cerkve), krasi marmorni tabernakelj iz 17./18. stoletja.
Oltarna niša hrani sliko Brezmadežna s sv. Nežo.
Leseni in pozlačeni baldahin nosita angela. Na nastavkih levo in desno stojita lesena kipa sv. Petra in sv. Pavla.
Cerkev sv. Roka
Prve dokumentirane podatke o cerkvi, posvečeni zavetniku okuženih, invalidov in zapornikov, najdemo v piranski oporoki iz leta 1557.
Današnja podoba cerkve izhaja iz baročne predelave v 17. stoletju. Enoladijski prostor s stropno štukaturno dekoracijo in centralno poslikavo se končuje v polkrožno apsido z okroglim oknom (1649).
V cerkvi dominira kamniti oltar, ki ga je sredi 18. stoletja izdelal portogruarski kamnosek in kipar Giovanni Battista Bettini. Na njem so trije leseni kipi, prvotno obdelani v barvi imitacije belega marmorja: Marija, Sv. Sebastijan in Sv. Rok (Michele Fanoli, 1729).
Nad oltarjem visi pozlačen baldahin s konca 19. stoletja, delo piranske delavnice Zarotti.
Vredna ogleda sta cerkvena oprema in stoječi kropilnik iz vrsarskega kamna, izdelan leta 1662 po naročilu Bratovščine sv. Roka.
Streha in fasada cerkve sta bili obnovljeni v letu 2002, notranjost pa v letu 2004.
Cerkev sv. Štefana
O času gradnje ni veliko arhivskih podatkov. Znano je, da so se v 13. in 14. stoletju v cerkvi zbirali meščani ob sprejemanju pomembnejših sklepov. Iz časa baročne predelave cerkve je nad glavnim vhodom bogata kamnita dekoracija, ki jo pripisujejo Paolu Groppelliju (prva polovica 18. stoletja).
Cerkev so po sliki Križanje, ki je bila na glavnem oltarju, imenovali tudi »Del Crocifisso«.
Sedaj so tu: starejše leseno razpelo in kipa Sv. Štefan in Sv. Lovrenc (konec 19. stoletja). Oltarje je izdelal Giovanni Battista Bettini (v letih 1755 in 1778). Slika v desnem oltarju, Marija dobrega svéta s sv. Štefanom in sv. Lovrencem, je delo Mattea Furlanetta.
Do leta 1940 je bila v levem stranskem oltarju slika Marijino oznanjenje, avtorja Mattea Ponzonea, ki je bila tedaj skupaj z drugimi dragocenimi umetninami odpeljana v Italijo. Na stropu ladje je štukaturna rokokojska dekoracija. Na sredini je poslikava Kamenjanje sv. Štefana s podpisom »Avgustini« (začetek 20. stoletja).
Izza glavnega oltarja vodi kamnito stopnišče na visoko podstrešje, kjer so imeli svoje prostore člani bratovščine, ki so molili za srečno zadnjo uro. O tem pričata tudi dve procesijski znamenji, razstavljeni v cerkvi. Nova vitražna okna s prizori evangelistov so delo Mire Ličen Krmpotić (1998).
Cerkev sv. Frančiška
Leta 1301 so na povabilo takratnega župana Manolessa manjši bratje minoriti začeli graditi cerkev sv. Frančiška. Posvečena je bila leta 1318, kar potrjuje napis na desni strani cerkvenega pročelja.
Cerkev je bila zgrajena v gotskem slogu z elementi, ki so značilni za cerkve iz prvih časov reda manjših bratov. Prezbiterij je bil obokan, cerkvena ladja pa je imela vidno ostrešje. Skozi čas je cerkev doživela več temeljitih predelav.
Sledovi gotskih elementov prvotne cerkve so še vedno vidni v prezbiteriju, na podstrešju, stenah ladje in stranski fasadi (okna). Ostanki gotskih fresk so ohranjeni v cerkveni ladji in zvoniku. Na zunanji steni prezbiterija je vzidana kopija glave kamnite romanske plastike (original je v samostanski pinakoteki).
Današnja barokizirana podoba cerkve je iz 18. in 19. stoletja. Načrt za klasicistično fasado je leta 1887 izdelal Giovanni Righetti. V luneti portala je skulptura Slava kerubov iz 17. stoletja (avtor Paolo Callalo – izvorno iz križnega hodnika), nad luneto pa je grb reda manjših bratov.
V cerkvi je glavni oltar iz leta 1787 z baldahinom piranske delavnice Zarotti (1904), na glavni steni prezbiterija pa slika Marija z otrokom in svetniki (sv. Frančiškom, sv. Klaro, sv. Antonom Padovanskim in sv. Ludvikom IX.), beneškega slikarja iz 16. stoletja (Carletto Caliari, sin Paola Veroneseja). V prezbiteriju je tudi slika Sv. Anton Padovanski, delo veronskega slikarja iz prve polovice 17. stoletja, na nasprotni strani pa slika Prenos nazareške hišice v Loreto (Andrea Celesti, 17. stoletje).
Za glavnim oltarjem je redovniški molitveni kor (1736–1742). Poleg glavnega oltarja je v cerkvi še pet stranskih oltarjev. Ob vstopu v cerkev je na desni strani oltar sv. Antona Padovanskega (Giovanni Sartori 1690), na levi pa lesen oltar sv. Jožefa Kupertinskega.
Med kiparskimi stvaritvami izstopa renesančna kapela na severni strani cerkvene ladje, sestavljena z značilnimi lombardskimi motivi iz leta 1502, ki jo nekateri strokovnjaki pripisujejo Da Bissoneju. Sprva je bila del glavnega oltarja, ki so ga v 18. stoletju podrli ter leta 1887 pod vodstvom Giovannija Righettija ponovno sestavili in oblikovali sedanjo kapelo. 
V njej so hranili najdragocenejšo umetnino te cerkve, sliko Mati Božja s svetniki, delo Vittora Carpaccia (1518). Leta 1940 so sliko odpeljali v Padovo, kjer čaka na vrnitev.
Naslednja dva kamnita oltarja v stranski ladji sta posvečena Mariji in sv. Sebastijanu. Dragocena je tudi prižnica s podobami štirih evangelistov iz začetka 16. stoletja; ostanki starejše prižnice, poslikane v renesančnem slogu, so shranjeni v samostanu. V cerkvi sta prve znane orgle naredila brata Vicentini (1535), nato je nove izdelal Antonio Callido, leta 1897 pa jih je Annibale Pugina predelal v sedanjo obliko. Stropna poslikava Sv. Trojica v nebeški slavi ob češčenju angelov z različnimi glasbili je iz druge polovice 18. ali začetka 19. stoletja.
V cerkvi so še dragocene slike beneških slikarjev iz 17. in 18. stoletja. Na južni steni je Zadnja večerja (odlična kopija slike Palme ml.) in Binkošti (Angelo Mazzin, prva polovica 17. stoletja).
Nad oboki severne stene so slike štirih evangelistov, delo Gregorija Lazzarinija, in slika sv. Jožefa. V cerkvi ima svoje grobnice 32 družin. Zadnji pokop v samostanski cerkvi je bil opravljen leta 1882. Večina grobnic ni označenih, kar je veljalo tudi za grobnico družine Tartini.
Družina je kot donator samostana dobila grobnico v dar leta 1699. Ob 300-letnici (1992) Tartinijevega rojstva je samostanska skupnost dala na grobnico vklesati latinski napis družine Tartini po najdbi dokumenta z opisom nahajališča grobnice. Med novo opremo sodi Križev pot in slika Sv. Maksimiljan Kolbe akademske slikarke Mire Ličen Krmpotić (1995, 2001). Del samostanske cerkve je zvonik, ki je bil prvotno nižji, v baroku pa so ga nadzidali (1715).
Minoritski samostan sv. Frančiška s križnim hodnikom
Manjši bratje so prišli v Piran zagotovo že pred samim začetkom gradnje cerkve in samostana leta 1301. Naselili so se ob pokopališki cerkvi sv. Katarine Aleksandrijske zunaj mestnega obzidja. Ob cerkvici so zgradili prvoten samostan, o čemer pričajo gotski in renesančni fragmenti v ostenju vzhodnega dela samostanskega kompleksa.
Del starega samostana je bila tudi cerkvica sv. Janeza (sedanja pinakoteka – pinacotheca minorum), z ohranjenima gotskima biforama, in refektorij s fragmenti freske in gotsko nišo. Skromnejši gotski križni hodnik z lesenim nadstreškom je bil zamenjan z zgodnjebaročnim. Ob prenovi in dograditvi križnega hodnika so nad oboki zgradili nove prostore. Prvo poročilo o delu v križnem hodniku je iz leta 1676, ko so začeli s popravilom tlaka.
Leta 1694 je bil postavljen monumentalni vhod v križni hodnik. Sedanjo podobo je samostanski kompleks dobil v začetku 18. stoletja (Giovanni Sartori), ko je bil obnovljen tudi zvonik. Zaradi dotrajanosti starega zbiralnika za vodo pod atrijem križnega hodnika so v letih 1745–1756 uredili nov zbiralnik, ki je bil ponovno obnovljen leta 1903.
V samostanski pinakoteki so shranjena dragocena likovna dela mojstra Gregoria Lazzarinija (Samaritanka, Sv. Hieronim, Sv. Magdalena, Sv. Peter, Sv. Pavel) in drugih beneških slikarjev (Čudež sv. Frančiška) in gotski kamniti fragmenti.
V refektoriju je shranjeno še nekaj slik beneške šole: portreti minoritskih papežev in Zadnja večerja. Tudi v drugih prostorih samostana so kakovostna likovna dela iz 17. in 18. stoletja, pa tudi novejša. Pomembna je tudi samostanska knjižnica, ki hrani nekaj inkunabul, predvsem pa številne knjige iz obdobja med 17. in 19. stoletjem. V arhivu samostana je shranjeno gradivo od 16. stoletja dalje. Samostan je bil tako v preteklosti kot tudi danes stičišče duhovnega in kulturnega življenja redovnikov in meščanov ter zatočišče bratovščin in Frančiškove družine (ta deluje še danes).
V samostanu in ob njem so se skozi stoletja odvijale raznolike dejavnosti. Bratje so poučevali v samostanski šoli, namenjeni predvsem kandidatom za redovniški stan, pomagali pa so poučevati tudi v bližnji okolici. Med znanimi gojenci je bil tudi Tartini, ki je osnovno glasbeno izobrazbo pridobil v samostanu. Iz piranskega samostana izhajata dva škofa, 12 provincialov ter odlični pridigarji in znanstveniki, med njimi tudi p. Traversari, eden najbolj učenih teologov 15. stoletja.
Bratje minoriti so svoje poslanstvo opravljali vse do leta 1954, ko so bili iz samostana izgnani. Zgradba je bila nacionalizirana in je gostila dom za upokojence, medicinsko šolo in mestni arhiv. Po denacionalizaciji leta 1997 so bratje minoriti takoj začeli z vsestransko obnovo. V križnem hodniku pogosto prirejajo koncerte in druge kulturne dogodke.
Nekdanja cerkev sv. Katarine Aleksandrijske
Nekdanja cerkev sv. Katarine iz 13. stoletja je najstarejši del kompleksa Minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega in ena najstarejših piranskih cerkva. Sprva je služila kot pokopališka cerkev na enem od mestnih pokopališč zunaj srednjeveškega obzidja. Z dograditvijo samostana in večje cerkve sv. Frančiška se je njena vloga zmanjšala. Ob prenovi križnega hodnika so del zidu cerkve sv. Katarine porušili, da bi jo nadzidali in zgradili nove prostore.
Tako je leta 1707 prenehala služiti bogoslužnim namenom. Do nove spremembe je prišlo leta 1846, ko je samostan nekdanjo cerkev odstopil občini za potrebe šole. Stavba je v ta namen služila vse do leta 2002, ko so jo ponovno vrnili samostanu. Leta 1975 ter v letih 2001–2006 so bile opravljene raziskave, prenova pa je bila končana leta 2014. Prostor je sedaj večnamenski. Od stare cerkve sta delno vidni dve gotski okni, nakazan je obris rozete nad vhodnimi vrati ter dobro ohranjen gotski in renesančni omet.
Najdeni so »kostni jarki« ter tri grobnice. Ena je verjetno grobnica Bratovščine sv. Katarine, ki je imela v cerkvi svoj sedež. Drugi dve pa pripadata piranski plemiški družini Furegoni oziroma de Pretho iz 16./17. stoletja. Na severni steni nekdanje cerkve je slika Sv. Katarina Aleksandrijska s sv. Lucijo in sv. Apolonijo iz 17. stoletja.
Pokopališka kapela sv. Mohorja in Fortunata
Po nekaterih virih naj bi se piranski občinski svet že leta 1765 zavzemal za preselitev pokopališča z današnjega župnijskega vrta na prostor zunaj mestnega obzidja, vendar je do realizacije po zasnovi Pietra Gregorettija prišlo šele v času Napoleona, leta 1812.
Že v 60-ih letih 19. stoletja so morali pokopališče razširiti. Tedaj sta bili zgrajeni pokopališka cerkev sv. Mohorja in Fortunata in vhodna veža.
Projekt zanju je v značilnem neogotskem slogu izdelal arhitekt Giuseppe Moso, posvetil pa ju je tržaško-koprski škof Jernej Legat leta 1862.
Tekst iz brošure Sakralna dediščina Pirana, Izdalo Društvo Prijatelji zakladov sv. Jurija, 2017.
Fotografije: Zorko Bajc
